Fantastičnih 5 – Žiga Vavpotič

January 7, 2009 · Posted in Fantastičnih 5 · 1 Comment

Žiga Vavpotič

Žiga Vavpotič je podjetnik, študent ekonomije, mednarodnih odnosov in kadrovskega managementa ter avtor knjige Moja srečna knjiga.

Žiga Vavpotič se je rodil 14. decembra 1984 v Ljubljani. Svoje življenje in življenjske cilje si je začel načrtovati že v osnovni šoli, ko je kot predstavnik ljubljanske osnovne šole Ledina prvič odšel v veliki svet, na Japonsko. Od takrat se njegovo življenje odvija z vrtoglavo naglico. Ob neštetih interesih, ki jih goji, ostaja njegova največja predanost delu z mladimi in za mlade. Sodeluje v številnih mednarodnih programih in organizacijah za mlade, intenzivno pa je zakoračil tudi v podjetniške vode.

Že kot dijak Gimnazije Bežigrad je ustanovil Zavod za mladino. Danes ima svoje podjetje, je direktor poslovnega kluba Socius in eden od soustanoviteljev Gospodarskega foruma Pravne fakultete v Ljubljani. Skupaj z Moniko Bizjak vodi slovensko izpostavo organizacije HAKES, ki pomaga mladim pri študiju v tujini. Je tudi sodelavec Radia Slovenije, pobudnik spletne Univerze za življenje, član upravnega odbora Eco Ventures International ter koordinator mednarodnih institucij za Slovenijo: Salzburg Seminar, Youth Employment Summit in Ecademy Slovenija.

Za uspešno mednarodno dejavnost ga je UNESCO ASP Net nagradil s častnim naslovom Unescov glasnik. Leta 2004 je postal najmlajši član svetovalnega odbora Microsoft Office Information Worker Board of the Future, ki ga je Microsoft ustanovil na željo Billa Gatesa. V sklopu Global Youth Voice je pisal kolumne v The Kansas City Star Newspaper, leta 2000 pa je postal tudi najmlajši član mednarodne organizacije Mensa v Sloveniji.
Izobražuje se doma in po svetu in je za svoja dela prejel različne štipendije. Doslej je svetoval že več vladam v programih za mlade in je dobrodošel gost številnih konferenc po vsem svetu.

»Čas je, da začnemo verjeti v svoje sanje in jih spreminjati v resničnost,« pravi Žiga.
In Žigove sanje so res velike. Svoje podjetje GlobalDreamVision želi razviti v razpoznavno svetovno podjetje, ki bo znalo prisluhniti ljudem in jim pomagati do boljšega jutri. Njegov moto je »Živi in pusti sled«.

Kako si prišel do tu, kjer si?

Upati si
Niso kritike tiste, ki štejejo, niti človek, ki kaže na tuje napake ali išče rešitelja, da bi svoje delo bolje opravljal.
Zasluge pripadajo ljudem na odru, z obrazi, posutimi s prahom, potnimi in krvavimi;
tistim, ki se borijo hrabro;
tistim, ki grešijo in zopet najdejo pravo pot;
tistim, ki poznajo navdušenje, predanost in uporabljajo
svoje znanje pri delu;
tistim, ki slavijo zmago po velikem dosežku;
in tudi tistim, ki so si upali, a so bili poraženi.
Njegovo mesto ne bo nikoli med tistimi mrzlimi in plahimi dušami, ki ne poznajo poraza.
- Theodor Roosevelt

Razmišljati drugače, tvegati in trdo delati. Poštenje in dostojanstvo ter etika so prijatelji na dolgi rok.

Kaj bi predlagal ljudem, ki bi želeli biti tako uspešni kot ti?

Če bi še enkrat živela
V naslednjem življenju bi si upala narediti več napak.
Sprostila bi se in umirila.
Bila bi bolj norčava.
Ne bi se obremenjevala z nepomembnimi stvarmi.
Izkoristila bi več priložnosti.
Preplezala bi več gora in preplavala več rek.
Pojedla bi več sladoleda in manj fižola.
Imela bi verjetno več pravih kot namišljenih težav.
Veste, sem ena tistih ljudi,
ki živijo premišljeno in zdravo vsako uro svojega živlejnja.
Ah, imela sem svoje trenutke.
Če bi jih imela še enkrat,
bi jih bolje izkoristila.
Pravzaprav bi se potrudila, da bi živela samo te trenutke,
enega za drugim,
namesto vsakega dne z mislijo na leta, ki bodo šele prišla.
Bila sem ena tistih, ki se nikamor ne odpravijo
brez termometra, termoforja, dežnega plašča
in padala.
V naslednjem življenju bi potovala bolj brezskrbno.
Če bi še enkrat živela,
bi se spomladi hitreje sezula
in bosa hodila bolj pozno v jesen.
Več bi plesala in bolj uživala življenje.
In si nabrala več marjetic.
- Nadine Stair, 85 let

Samo enkrat živimo. Vsaj na tem planetu. Poslušati je treba srce, imeti okrog sebe izjemne ljudi in verjeti v to, da je možno uspeti, pa karkoli naj že uspeh pomeni. Parterji so ključni in čeprav to ni mogoče, ker je ena sama in edinstvena, pa še ne dam je, bi vsem želel, da bi imeli tako partnerko kot je Monika.

Kdo so tvoji vzorniki?

Žabja tekma
Žabe so organizirale tekmovanje v skoku v višino. Cilj je bil skočiti na vrh visokega vodnega stolpa. Množica gledalcev, ki se je zbrala iz vseh mlak, je zmajevala z glavo nad zahtevnim ciljem, saj je bila prepričana, da nobeni od tekmovalk ne bo uspelo skočiti tako visoko.
“Stolp je previsok. Nemogoče je skočiti tako visoko. Celo za žabo!” je vršelo med gledalci.
Tekma se je začela.
»Poglej, saj ne bo skočila!«
»Vidiš, ni ji uspelo!” so se slišali vzkliki ob vsakem skoku.
Tekmovalke so odstopale ena za drugo. Na koncu je vztrajala samo še ena. – In zmagala!
Ena od poraženk je stopila k zmagovalki, da bi jo vprašala, v čem tiči skrivnost njenega uspeha. Presenečena je ugotovila, da je zmagovalka gluha …

Ljudje, ki zmagujejo. Ljudje, od katerih se lahko kaj naučim. Preveč bi tvegal, da jih bi našteval. Ogromno jih je v Sloveniji, čeprav seže kdaj um tudi v tujino. In za vzor so mi seveda tudi tisti, ki jih imam najraje.

Kako si pridobil svoj prvi tolar/evro/kuno/zlot/burek?

Nasmeh
Nasmeh nas nič ne stane, vendar čudežno deluje.
Obogati tistega, ki mu je namenjen in ne osiromaši tistega, ki ga poklanja.
Zablesti kot sončni žarek, a spomin nanj lahko ostane za vedno.
Nihče ni tako bogat niti tako reven, da si ga ne bi mogel privoščiti.
Z njim lahko vsak samo pridobi.
Nasmeh prinaša srečo v hišo, pozdrav prijatelju, pomoč pri sklepanju poslov.
Je počitek utrujenemu, kažipot zgubljenemu, sončni žarek žalostnemu in najboljše naravno zdravilo proti jezi.
Ni ga moč kupiti, izprositi, izposoditi ali ukrasti, ker ima vrednost samo, kadar se ga podarja.

Z nasmehom, jasno! Upa, kdo trditi, da nista bila oče in mami, dedek in babica tista, ki sta prva dala denar… In njih smo osvojili z nasmehom.

Kam bi investiral 500EUR?

Ribič sedi na pomolu in namaka trnek v morje. Že dve uri sedi tam, a je ujel le eno samo majhno ribo. Mimo pride bogat poslovnež, lastnik tovarne s 150 zaposlenimi.
»Kaj delaš?« vpraša bogataš ribiča.
»Ribe lovim,« mu ta odgovori.
»Pa veš, da bi lahko ujel več rib?«
»Kako?«
»Lahko bi si kupil čoln in šel na odprto morje. Tam bi lovil z mrežo in bi imel lahko ogromen ulov.«
»Slišati je lepo. A vendar, kaj bi s tem?«
»Ribe bi lahko prodal in zaslužil.«
»Sliši se odlično, a vseeno, kaj bi z vsem tem denarjem?«
»Lahko bi ga vložil in zgradil svojo tovarno ribjih konzerv. Tvoje izdelke bi kupovali po celem svetu.«
»Že, že, a to pomeni več dela, več skrbi…«
»Predvsem pomeni to več denarja! S tem denarjem bi si lahko marsikaj kupil!«
»Imaš prav, a vseeno ne razumem. Kaj bi si kupil?«
»Različne stvari, predvsem pa čas. Več denarja pomeni več časa.«
»Se strinjam, a kaj bi s časom?«
»Čas je nekaj izjemnega, saj lahko delaš, kar te zares veseli.«
»Vidiš, prav to počnem že sedaj. Sedim tu in v miru lovim ribe,« je odgovoril ribič in se prijazno nasmehnil.